Gozdovi v regiji Adria-Balkan

Regija Adria-Balkan je izjemno gozdnata, z gozdno pokritostjo v državah, kot so Črna gora, Slovenija ter Bosna in Hercegovina, dosega do 60 %. Na splošno je regija nadpovprečno gozdnata glede na relativno gozdnatost Evrope (brez Ruske federacije), ki znaša 35 %.

Ne le, da pokrivajo veliko površino kopnega, gozdovi še naprej rastejo, kar zagotavlja, da se vsako leto več ogljika nabere v vejah, deblih, koreninah in prsti, s čimer se ga odstranjuje iz ozračja. To blaži podnebne spremembe.

Gozdovi, ki se naravno obnavljajo, koristijo habitatom številnih rastlinskih in živalskih vrst, saj nudijo zavetje, obenem pa se obnavljajo na način, da so videti tako, kot nekoč. Naravna obnova je tudi stroškovno učinkovita strategija, saj lahko ''umetna'' obnova stane do desetkrat več.

Le v Srbiji imajo gozdni nasadi pomembnejšo vlogo z do 8 % gozdnatosti.

Bukev (Fagus sylvatica) je eno najpomembnejših in najbolj razširjenih listnatih dreves v Evropi. Običajno doseže približno 30 do 40 metrov višine, njegova tipična življenjska doba je približno 150 do 300 let, in je najodpornejše listnato drevo v svojem območju. To omogoča naravno regeneracijo saj so sadike sposobne preživeti in rasti pod krošnjami ustaljenih dreves.

S približno 250 znanimi načini uporabe je ena najbolj raznoliko uporabljenih drevesnih vrst v Evropi. Zaradi odpornosti proti obrabi, trdnosti in odličnih zmožnosti upogibanja je idealna za izdelavo čolnov, talnih oblog, stopnic, pohištva, glasbil, vezanega lesa, plošč, furnirja in kuhinjskih pripomočkov, kot so sklede, krožniki in lesene žlice.

V visokem gozdu (vrste iglavcev in listavcev) se sestoj obnavlja iz sadik, bodisi naravnih ali posajenih, obdobje kolobarja pa je praviloma dolgo. V panjevih gozdovih oziroma panjevcih je obnova listnatih vrst sestavljena predvsem iz kalčkov, ki rastejo iz posekanih štorov, kolobarjenje pa je praviloma krajše. V nasprotju s panjevcem je visok gozd običajno sestavljen iz velikih, visokih in zrelih dreves s sklenjeno krošnjo in ima relativno večjo gensko pestrost, zaradi česar je bolj prilagodljiv različnim nevarnostim gozda. Poleg tega ima običajno večjo prostornino biomase, kar pomeni, da lahko shrani večje količine ogljika. V regiji prevladujejo visoki gozdovi (49 %), le v Severni Makedoniji in Srbiji še vedno prevladujejo panjevci.

Na splošno je več gozdov v lasti države kot zasebnih lastnikov gozdov. Te številke pa se med državami precej razlikujejo, pri čemer je največji delež gozdov v državni lasti (90 %) v Severni Makedoniji, največji delež gozdov v zasebni lasti (76 %) pa v Sloveniji. Državno lastništvo je skozi zgodovino zagotavljalo odgovorno upravljanje z gozdovi na pomembnem delu gozdnih površin regije.

Po drugi strani pa v večini držav še vedno poteka proces denacionalizacije (iz časa republike Jugoslavije, ko so bili gozdovi večinoma nacionalizirani), s potencialom nadaljnjega povečanja deleža gozdov v zasebni lasti. Trije odstotki slovenskih gozdov so v občinski lasti, kar je lastninska kategorija, ki je edinstvena za Slovenijo.